Kako joga sprošča travme, čustva in kronično napetost

Tkivo in čustva

Največ napetosti, povzročene zaradi travm in zastalih čustev v telesu, se zapiše v mišično ovojnico (fascijo) in to nam lahko povzroča fizično zakrčenost. Če je napetosti preveč, nam telo to lahko sporoča tudi s kroničnimi bolečinami.

Odziv telesa

Danes smo pogosto ves dan, vsak dan v tednu, z glavo v skrbeh. Razmišljamo o službi in o vsem, kar moramo še postoriti. Telo je seveda povezano z možgani, zato je napeto in v krču, kadar smo v skrbeh. Naše telo je tako odzivno, da reagira na vse informacije, ki mu jih pošiljajo možgani.

Kadar razmišljamo o neopravljenih nalogah, nerešenih situacijah in vsem, kar nas še čaka v prihodnosti, je naše telo tam, kjer so naše misli, torej v prihodnosti. Telo samo od sebe ne zna izklopiti simpatičnega živčnega sistema, razen kadar je popolnoma izčrpano in potrebuje popolno ponastavitev.

Kadar smo v strahu, ne moremo biti hkrati v ljubezni in miru. Misli, ki nam ne služijo, nas zadržujejo v strahu, žleze pa sproščajo stresne hormone. Energija ne more izginiti in ne more nastati iz nič, lahko pa se preoblikuje. Joga preobraža energijo strahu v energijo miru in nas vrača v ta trenutek, ki je v življenju najpomembnejši.

Naša mogočna naprava, ki nas nosi skozi življenje, potrebuje našo pomoč.

Aktivacija parasimpatičnega živčnega sistema

Spraševala sem se: »Kako telesu lahko ponudimo pomoč?«

Telesu lahko pomagamo tako, da aktiviramo parasimpatični živčni sistem. To se zgodi, ko smo zares tukaj in zdaj. To stanje aktiviramo z dihom in z usmerjeno pozornostjo na telo. Pri tem nam pomaga joga, predvsem s pranajamo in drugimi dihalnimi tehnikami, ki podpirajo aktivacijo parasimpatičnega živčevja. Ta sistem telo ohlaja, umirja in stabilizira njegove procese. Skozi dih in umiritev živčnega sistema se telo lahko spočije in regenerira.

Gibanje kot podpora samozdravljenju

Telo potrebuje skrb, tako kot vse v življenju. Skrb mu dajemo z gibanjem. Gibanje je ena izmed ključnih podpor pri zdravljenju telesa. S pravilno nego je telo vsakodnevno sposobno samoobnove in regeneracije.

Gibanje ni le fizična aktivnost, temveč način, kako telo ponovno vzpostavlja ravnovesje. Ko se premikamo zavestno in z občutkom, spodbujamo prekrvavitev, sproščamo napetosti in omogočamo, da se zadržana čustva začnejo mehčati. Telo ni ustvarjeno za mirovanje v krču, temveč za pretok.

Redno, nežno gibanje telesu sporoča, da je varno. Aktivira procese obnove, uravnava stresne odzive in podpira naravno sposobnost telesa, da se zdravi. Ne gre za intenzivnost, temveč za stik. Ko gibanje postane dialog s telesom in ne prisila, se začne resnično samozdravljenje.

Kadar se nam po glavi vrtijo misli, rojene iz travme in bolečine, si ne pomagamo, če jih držimo v sebi in čustva potiskamo z različnimi zasvojenimi vedenji ali substancami. Šele ko si dovolimo čustva začutiti in sprejeti, za kratek čas preplavijo telo in ga nato zapustijo.

Čustva potrebujejo podporo diha in gibanja. Vsa čustva lahko začutimo v telesu. Dovoliti si jih moramo spustiti iz upora in krča v pretok.

Telo kot prostor čustev

Naše telo ni ločeno od čustev in misli. Telo je prostor, v katerem čustva in misli obstajajo ter se izražajo.

Različna čustva lahko povzročijo bolečino v različnih delih telesa. Ta spoznanja sem zapisala, ker je bil v meni dolgo prisoten občutek, da nisem dovolj dobra. To je temeljni človekov občutek, povezan s korensko čakro.

To čustvo je globoko zakoreninjeno, zato potrebujemo potrpežljivost in vztrajnost, da ga preobrazimo. Morda nas nikoli popolnoma ne zapusti, vendar se lahko naučimo, da ga prepoznamo, dovolimo, sprejmemo, začutimo v telesu, predihamo skozi gibanje in mu nato dovolimo oditi.

Celo življenje se učimo in vadimo, enako kot jogo. Učenje se ne konča. Nekega dne bomo proces transformacije občutka osvojili tako naravno kot umivanje zob. Naučili se bomo živeti s tem občutkom.

Zakaj se občutek vrača

»Zakaj se ta občutek znova in znova vrača?« Vrača se, ker ni bil zares slišan in zadovoljen. Lahko poskušamo, da naše potrebe zadovoljujejo drugi ljudje, vendar nihče ne ostane z nami dovolj dolgo, da bi to počel ves čas. Edina oseba, ki je z nami od rojstva do smrti, smo mi sami.

Zato se lahko naučimo ta primanjkljaj zapolnjevati sami. S pomočjo joge ter postopnega spuščanja zakrčene travme in potlačenih čustev bo ta občutek prihajal vedno redkeje.